ČLANKI

 

Melinda Glenister

Od tedaj, ko sem se zadnjič javno oglasila, je minilo že kar nekaj časa. Včasih obdobja tišine trajajo dlje, kot je bilo načrtovano. Včasih se mora poleči ves ta prah. Ali pa neurje, to včasih traja, ne da bi se vmes umirilo, in prav ničesar več se ne moreš oprijeti. Toda včasih le ugotoviš, da se da opustiti prav vse, kar je trdno; in tako lahko postopoma vznikne nekaj popolnoma novega. Za tak proces potrebuješ prostor. Dogaja se v sočasnosti dveh hitrosti, ene, ki je kot kristalizirana, in druge, ki je hitrost svetlobe. Še preden se zaveš, je svet videti drugačen in ti si zanj drugačen, drugačna.

V mojem življenju je bilo veliko trenutkov, ki so zaznamovali čas pred in po tem, ko sem se znašla na razpotju; ta blog je eden takih pomembnih momentov. Ni povezan s smrtjo ali razmerjem … pa se kljub temu nanaša na oboje, smrt in razmerje.  Da se lahko prepustiš prerojenju, mora nekaj starega umreti. V iskanju novega življenja sem morala ponovno opredeliti razmerje sebe same s seboj. ... Rada bi vas seznanila z različico 457835!

Če ji le dopustimo, je naša identiteta spremenljiva. Toda problem je, ker se mnogi med nami navežemo nanjo tako, da vidimo svet skozi eno samo prizmo in nismo zmožni prilagajanja na spremenljive okoliščine, ne da bi ob tem vpili in cepetali. Verjamemo, da smo izzvani sami, kadar je izzvano naše verovanje, in to le zaradi naše odvisnosti od identitete, ki smo se je tako zelo oprijeli. Da bi odstranili umišljeno nevarnost in zaščitili svoje ozemlje, se odzovemo obrambno.

Mar ne bi namesto tega rajši dejavno zbirali izkušnje in vplive, s pomočjo katerih bi lahko spodmaknili in razgradili namišljene temelje dvojnika našega sebstva? Mar ne gradimo naše hiše iz peska z vednostjo, da bo kmalu zapihal veter in jo sesul?    

Mar se ne bi lotili raziskovanja samih sebe z namenom, da pustimo na plano novi različici svojega sebstva?

Je možno stanovitno vzdrževati lastno identiteto, če se vse okoli nas spreminja? Ne verjamem, da še lahko počnemo kaj takega. Močno pospeševanje sprememb, ki je doletelo svet, bo botrovalo pomnožitvi nelagodnih občutkov zaradi upora, ko se poskušamo bojevati s plimovanjem. Rastoče spremembe v univerzalni energiji (gl. Več o teh spremembah v schumannovi resonanci, link schumann resonance) nas nežno izvabljajo iz dremeža in rahljajo vse, kar smo mislili, da poznamo. To ustvarja v nas cele naslage tesnobe, saj so čustva okrepljena (za večino med nami prvenstveno strah).

Vendar obstaja še druga pot, drugačna od vkopavanja na mestu in priseganja, da se bomo borili ne glede na ceno. Učenje premikov skupaj s spremembami in ne proti njim nas vodi na mesta pretokov, kjer ni občutij oviranosti in potlačenosti. Kako torej do preobrata? Kaj se moramo iz tega naučiti?

Z uporabo telesa kot izjemnega notranjega ogledala vsega, kar doživljamo skozi mišljenje, zaznavo, čustvovanje in dozdevno tudi v stikih in odnosih zunaj sebe, smo zmožni sprejemanja in zaobjemanja sprememb, njihovega vključevanja, in tudi dopuščanja, da ponovno samoizumljanje razprši odpor in refleksno odzivanje, ki nas hromi in nas drži vklenjene v preteklost.

Naseljevanje telesa resnično postane dejanje prisotnosti.  

Gre za moje orodje, za to, kako ustvarjam z ljudmi skozi utelešenja. Sicer lahko večno iščemo odgovore na vprašanja izven sebe in se izgubljamo v ponavljajočih se vse manjših krogih. Kar nas konec koncev praviloma pušča prazne. Naučimo se razbirati lastna telesa, prisluhnimo in sprejmimo načine, s katerimi nas nagovarjajo; ona nas bodo vodila do vse večje enovitosti, harmonije in celovitosti.

Telo nas uči, kako sprejeti spremembo, kako jezditi na njej, uspevati z njo, ob njej celo uživati. Lahko nas pripravi na vse, s čimer se soočamo, kadarkoli stopimo skozi vhodna vrata ven – to je univerzalni zakon … .

"kakor znotraj, tako zunaj." – kybalion

Ko smo v obdobjih neuglašenosti, je naša dolžnost pomisliti, da nam ni treba reševati vsega, kar se dogaja po svetu in bi po našem prepričanju potrebovalo rešitev. Vse, kar potrebujemo v trenutku, ko je videti zgolj izgube, je spomin na notranji in ne povnanjeni pogled. Začutiti notranjost, upočasniti, prisluhniti, najti svojo osrediščenost; dopustiti, da nas telo ponovno poveže, utelesi in zaceli. Ko opustimo boj z lastno izkušnjo tako, da ji damo prostor in nismo v krču, ponovno najdemo svojo prisotnost; in zgolj s tega mesta smo zmožni razumeti, da se s tem, ko dopustimo notranje gibanje, naša izkušnja zunanjega sveta začenja taliti in uklanjati.

Če želite zvedeti kaj več o tem, kako delam na opisani način, prosim, poučite se o delavnicah, audio programih ali prihajajočih odmikih v samoto (retreatih). Lahko delate z mano tudi zasebno v osebnem stiku, po skypu ali na osnovi konzultacij.

Prevedla Renata Šribar